Naj počivajo v miru, le da počivajo.

Po slabih 12 urah spanja si še vedno nisem opomogla od velike fizične in psihološke utrujenosti. Resda stvari po vrnitvi iz potovanja v sanje večinoma gledam bolj objektivno in čustvena naravnanost se izenači – depresija se poleže, nervoza umiri, sladkost sreče izgubi precej svojega čara. Včasih se občutki tekom dneva do neke mere obnovijo, a vse skupaj s časom zbledi.
So stvari, ki tudi zbledijo, vendar kvečjemu površinsko. Spomini, na primer. Vse zgodbe in tegobe tistega časa, vse bi lahko bilo podoživljeno. Pa vendar tega nočem, niti ne morem, ne da bi se začela posledično spraševati o smislu življenja in vprašljivega potenciala prihodnosti, kljub prigovarjanju, da je vse to samo preteklost in vse skupaj sega približno pet let nazaj. Pet let ni veliko, za nekoga ki ima že dolga leta volilno pravico. Zame je to nekje tretjina življenja. Ne glede na to, koliko časa je preteklo, boleče posledice transportiram se seboj kot žepe v hlačah.
Pa saj ni mogel tega nihče spremeniti, vsak je gledal le na svoje ''dobro'' - svoj ponos, ugled, uravnaval svoj vtis na sovrstnike, ki nimajo enakih vrednot od tistih včasih. Lotili so se tega na svoj način in pri tem preprosto uporabljali določene izbrance. Postali smo splošno nepriljubljeni. Čast postati tarča posmeha smo si pridobili predvsem s svojim izgledom, splošno označenim z ne predobrimi ocenami, in drugimi družbeno nesprejemljivimi napakami. Okolica je tudi jasno splošno določila raven naše inteligence, zato so nam tudi velikokrat znova osvežili spomin, bodisi z norčevanjem, ironijo, bodisi z dejstvom samim. A na koga zvaliti krivdo? Name? Na njihov nenavadno podoben okus? Ne vem, najbrž je oboje krivično.
Ničesar ni mogoče spremeniti. Obžalujem le, da sem ljudem dovolila vplivati na svojo samopodobo in način razmišljanja. Ne morem verjeti, da sem si celo trudila biti njim podobna… z namenom postati enakovreden član skupnosti. Dosegla nisem nič, izgube so bile velike. V očeh vrstnikov se je pojavil le ponoven zagon ob opazovanju mojega poskusa socializacije. Morda bi bilo drugače, če bi bila le malenkost bogatejša za kakšno spoznanje…ali dva.
Na današnji dan pa sem se nenadoma odločila, da si pospravim velik predal pod posteljo. Pripraviti sem si morala nove stvari za splošno maturo, ki me čaka naslednje leto, jih urediti ter zložiti. Poln predal papirja, starih zvezkov, blokcev, sporočil, dnevnikov, rokovnikov in ostale navlake je že precej glasno zahteval reforme. Zato sem vse dolgoročno neuporabne listine zabrisala na kup, ki je v končni fazi dosegel višino slabega metra, nato pa vse pripravila za na jutrišnjo pot, na koncu katere bodo počasi in boleče izginili in se spremenili v prah...

Naj počivajo v miru, le da počivajo.

I just called to say...?

Torej, po dolgi debati s svojim najstarejšim, a še vedno mlajšim bratrancem sem me še vedno hudo srbijo prsti in moja glava je kot prepolna vreča. Ker je le še pol ure do polnoči, to pomeni, da se je večina tropa mojih vrstnikov že odpravila štet ovce. Oziroma glede na stopnjo podivjanosti hormonov, naga telesa. Pridno so pogasnili napravo, ki jim omogoča vpogled v kruti svet in pustili ostale, da trpimo v socializacijski stiski. To je torej razlog, da se malo razgledam po seznamu stikov na messengerju. Naslov, ki ga uporabljam, si lastim kakšno slabo leto in vanj sem vpisala le tiste ''nujno potrebne stike'', oziroma ljudi, za katere sem prepričana, da smo v stikih, plus sošolci in sošolke tudi izven naše družbe, s katerimi ne komuniciram pogosto. Torej je omejen na cca. 50 stikov. Odločim se pokukati na stari naslov, kjer sem bila ''omejena'' na približno 200 stikov. Že na prvi pogled se mi v oči zasidra tista značilna rdeča barva in oblika srčkov, saj veste, hotkey (l). Zadeva me spominja na učinek moje luči bele barve, ki je pritrjena na strop iz ladijskega poda (torej rjave barve) in ima obliko male tiskane črke e; ko jo nekaj sekund opazujem, mi zaradi barvnega kontrasta ne izgine več izpred oči, čeprav jih zaprem. Nesmiselno je zanikati – ne vem, kako se ta pojav strokovno imenuje. Kakorkoli, ko si opomorem od svetlobnega šoka, si zaželim, da ne bi bila pismena; pričaka me namreč ogromno verzov v vseh možnih jezikih, včasih so stvari celo narobe črkovane, in prav vse izpovedujejo in v osnovi obljubljajo večno ljubezen. Karkoli že to je, najbrž. Ampak smejalni krči me zagrabijo ob besedah v stilu forever/zauvjek/za vedno in podobne izraze v tem kontekstu, še posebej, če ta obetajoča beseda naslednji teden skrivnostni izgine iz osebnega sporočila. Morda ne bi škodil kratek vpogled v SSKJ, da bi njihova zbirka definicij bila bogatejši za pojem ''vedno''. To je veliko časa. Menim, da pri večini vseh gre kvečjemu za željo po čimboljšem vtisu (oz. za skrb, se ne bi zamerili) na novopečenega partnerja, potemtakem pač mora človek izpovedati vsa svoja čustva, v napihnjeni obliki seveda, vključno z vsem, kar misli, da čuti in včasih navsezadnje vred s tistim, česar ne čuti. Sploh ne gre za to, da je človek noro zaljubljen in se tega ne sramuje, le gola želja po dokazovanju. Ali pa, roko na srce, eden moških načinov, kako srečno lastnico imena v srčkih pripraviti do določenih dejanj...
Mnenje? Sicer stvar posameznika, sicer.Ampak,če imaš nekoga rad, je bolj smiselno, da to dokazuješ njemu in ne okolici, kajne?

lp, Sandra

Blazno resno o neresnih

Včasih se resnično znajdem v zadregi zaradi svoje nerazgledanosti. Določene stvari preprosto zdrsnejo mimo mene. Najslabše pa je, da jih se ne potrudim nadoknaditi in zato izpadem kot blondinka s slovenske turbofolk scene. Velikokrat si napačno razlagam kakšno besedo ali besedno zvezo. Zato se ljudje smejijo in čudijo.

Pa da ne bomo ostali le pri besedah, tudi nekaj ''klasičnih'' filmov nisem gledala. Predvsem tistih, na katere prisegajo moje vrstnice in vrstniki, kar so ponavadi komedije, ki jih je greh zamuditi. V pogovoru pogosto naletim na stavek ''Kot tisti v Ameriški Piti, ki…'' najraje bi takoj vskočila s stavkom ''Nisem gledala!'', pa raje počakam, da sogovornik konča s pripovedjo, ki me ne navduši pretirano. Seveda sledi močno začudenje. Zato sem si sklenila na sobotni večer ogledat Ameriško Pito 2. Ker moja zainteresiranost ni dosegala vrtoglave stopnje, se je zadeva pri meni začela z zakasnitvijo, pa sem vendarle ujela tri četrtine nezamujenega. Kljub konstantnemu zavijanju z očmi in blazni želji, da bi televizor vmes ugasnila, sem se odločila vztrajati do konca. Splošni vtis? (Še) slabše od pričakovanega. Porazno. Katastrofalno. Ampak očitno žal realno, se pravi Amerika. Tista, po kateri si folk jemlje vzor. V celotnem filmu nisem zasledila niti sence izvirnosti, smisla za humor (za kar večina ljudi smatra banalne šale na račun seksa ipd.), kaj šele kakršnekoli zgodbe. Prevedeno v sleng, bi bila beseda ''krneki'' še najboljši približek. Velikokrat sem si zaželela, da bi znala dvigniti obrv.
Kot kažejo statistike na IMDB, je film ocenjen z 6.2/10. Odkrito povedano pričakovala sem višje število.
Moje mnenje? ''Podn od podna''.

Drugo mesto na moji lestvici katastrofalnih filmov si zasluži Shriek. Niti slučajno Shrek, to bi bila žalitev za priljubljenega animiranca. Z originalnim naslovom Shriek If You Know What I Did The Last Friday 13, ta v glavnem predstavlja parodijo na vsem dobro znani Scary Movie 1, ki je sam parodija. Prav ste uganili, izpade skrajno bedno. Še bolj ''za crknit smešen'' pa je krvi poln konec, kjer med drugim enega tipa raznese od proteinov ipd. Genialnost na vrhuncu. V kolikor je film imel zgodbo, se je ne spomnim več in zaradi tega niti ne trpim pretirano.
IMDB ocena? 3.6/10 . Niti tega si ne zasluži


Na lestvici blazno hecnih filmov seveda ne gre mimo Velikega Filma (Epic Movie) režiserjev Jasona Friedberga in Aarona Seltzerja, ki sta nas strašila že prej omenjenem Scary Movie-ju. Dejstvo je, da je možno v iz dramah, trilerjih, znanstveni fantastiki in grozljivkah/srhljivkah najti veliko več ''trenutkov šibkosti'', katere lahko s pridom uporabimo v parodiji, kot v otroških filmih in komedijah samih. Niti Harry Potter, Charlie and the Chocolate Factory in Click niso ravno najbolj blesteča izbira, sploh, če so zasmehovani na tipični banalni način, kakršnega smo vajeni.
Mnenje gledalcev? 2.2/10. Bo kar držalo.

Kar se pa tiče Strašnih Filmov (uradni prevod je Film, da te kap) samega…v redu, obstaja neka ideja. Dobro izbrani filmi, na katerih se izvaja parodija in včasih zanimiva situacijska komika, kar pa jim zaradi ameriškega humorja vseeno preprečuje uvrstitev višje na mojih lestvicah.
IMDB ocena se giblje povprečno okrog 5,3, moja nekoliko niže.


Kritizirati je lahko, ustvariti težko, vem. Ampak sem se preprosto morala izpovedati narodu. Vem, da se vsi ne boste strinjali z mano in tega niti ne pričakujem, torej brez zamere!


Mejte se radi!

Sandra

kako (težko) sem preživela morje, 2.del

5. dan
Petega dne smo dobili okrepitve (žargon strateških igric, se razume) v obliki moje krstne botre Mire, njenega fanta Stanka in bratrancev Denisa (10) in Marka (5). Oziroma, kot jaz temu pravim, nekoliko bolj flegmatičen del družine, v primerjavi s sentimentalizmom, ki kar kipi z brata in mame. In ja, tudi očeta, čeprav se to trudi prikriti. Ne sodim ravno med pripadnike te ''stroke'', niti med ljudi s pretirano samozavestjo, ampak mi ovijanje očeta okrog prsta ne predstavlja večjih (niti manjših) težav.

Kadar spoznavam svoje sorodnike, katerim ni videti konca, ob prvem srečanju veliko teh poreče, da sem (tudi) vizualna kopija tete Mire, le da sem nekaj centimetrov višja (Podobnost sicer ni očitna zaradi razlike v letih, ki šteje enaindvajset let.) Sama v to nisem ravno prepričana. Pa vendarle sem nekoč naletela na sliko približno desetletnega otroka. Bila sem prepričana, da zrem v lastno podobo, dokler mi babica ni objasnila, da gre za teto. Velikokrat tudi trdi, da sem po njej podedovala ravnodušen značaj, s čimer se morda nekoliko bolj strinjam. Če preidemo k bistvu, Mira je nasmejana, dobrodušna, šaljiva in redoljubna. V mladih letih mi je bila vzor. Njena največja bojazen je, da bi jo povozil čas; tako si razlagam moj vzdevek ''stara'', katerega mi je dodelila. Ne vem, od kod ji sicer resnične informacije, da se najstniki med seboj tako kličejo. Sama tega ne počnem, a mi je preprosto prešlo v navado, da teto kličem enako. Njen spremljevalec, s katerim že slabih enajst let živita na koruzi (čeprav le-te na Pobrežju ni na pretek), mi ni pretirano pri srcu. Je zelo vase zagledan, prepričan o svoji nezmotljivosti in nikdar se nisem navduševala nad njegovim načinom razmišljanja in vzgojnimi metodami. Upam, da to ne zveni kot opravljanje, vendar mi resnično ni všeč. Še posebej mi skače po živcih ko me npr. vpraša ''ti fant piše?'' vsakič, ko izgubim občutek za čas in si pri tem pomagam z uro na mobitelu. Nikalnega odgovora pa seveda ne sprejme kot resničnega. Morda se trudi navezati pogovor, želi biti duhovit ali pa je preprosto radoveden; ampak mi pač najeda. Pretirano diplomatskega odgovora pa na njegova vprašanja skorajda ni mogoče dati.

Denis je večino karakternih lastnosti podedoval po materi. Za svoja leta je razgledan, dober sogovornik. Všeč mi je, da njegov okus za glasbo nekoliko drsi po moji poti, mali je postal fanatik nekaterih rock zasedb. Še ena tema, o kateri tečejo pogovori. Pri njegovih letih nisem imela pojma, za koga ali kaj gre in zavzeto nadaljevala s poslušanjem ''Klobučkov sreče'' in ostalih prikupnih otroških pesmic Romane Kranjčan. Naslednja dobra stvar pri njem je, da se z njim krasno razumem in morda v tem celo pretiravama. Velikokrat najin pogovor zaide v medsebojno žaljenje, pri čemer se dejansko oba zabavama.

Marko pa je…otrok. Otroci so moja šibka točka, težko se jim prilagodim, še teže jih animiram. A Marko je drugačen. Simpatičen. Ker uživa v pozornosti, sem ga zlahka naučila besedo ''luzer'' – čemur so se vsi smejali. Posledica tega je sicer, da me ob vsakem snidenju pozdravi z njo, banda okrog njega pa se mi privoščljivo smehlja. Še bolj zabavne se mu zdijo preproste igre, katere sem ga naučila. Na primer škarje-papir-kamen ali igra, katere imena ne vem, njen cilj pa je, da žgečkaš nasprotnika po njegovih navzdol obrnjenih dlaneh, nato izkoristiš trenutek njegove nepazljivosti in ga udariš po prstih. Marko je nad tema igrama preprosto preveč navdušen, povrhu vsega pa njegov udarec ni tako nedolžen, torej pomenijo razboleli prsti alarm za zaključek (moje potrpežljivosti).

Dan smo preživeli ob klepetanju tako o naših stalnih kot o začasnih domovih, z Denisom sva premlevala Traviana; zvečer pa smo si skupaj ogledali mesto.

6. dan

Moja sezona potapljanja se je šestega dokončno zaključila. Povod za to se je zgodil okrog enajste ure, ko sem se odločila skočiti s pomola z masko in cevko v roki; namenjena sem si bila še enkrat ogledati morsko dno pred popoldansko vročino. Vendar do tega ni prišlo. Prevzel me je čuden občutek, kot vedno, kadar je nekaj narobe, pa se nekako ne morem odločiti, kaj. Na ugotovitev ni bilo potrebno dolgo čakati, kaj kmalu mi je prevladal okus po krvi, prav v tem trenutku sem opazila taisto tekočino na desni dlani, s katero sem pred skokom preprečila vdor vode v nos. To ne more biti res. Saj sem vendar bila marca (17., če smo natančni)pri specialistu, ki mi je žgal zadeve v levi nosnici, ker so bile krvavitve iz nje prepogoste. S tem je bil moj problem rešen (tistih nekaj kapljic krvi po treh mescih nisem jemala preveč resno). Ampak toliko krvi. Nisem se dolgo časa poskušala prebijati proti obali, že so temnordeče kapljice začele polniti morje kot pipa, ki konkretno pušča. Nič ni pomagalo, niti izpiranje. Mama in Mira sta mi pomagale pod bližnji tuš, kjer sta mi namočili tilnik. Krvavitev se je sčasoma umirila, a sem še kljub temu potrebovala nekaj robčkov, ki sem jih prepojila.

Tega dne me je preplavilo malodušje tiste vrste, ko se zaveš, da nisi zmožen doseči nobenegih sanj v življenju zaradi raznih popohabljenj ali drugih razlogov. Pomembnost tistih, na katere se vsaj malo spoznaš, se ti pa zdi zanemarljiva. Preveč se sekiramo zaradi stvari, ki jih nimamo in te se vedno najdejo, vem. Že ko imamo vse, še v tem vedno najdemo neko luknjo (ali luknjico), če ne zaradi drugega, pa da zaposlujemo misli ali da imamo nad čim tarnati, ko sedimo ob prijatelju in kavi ali pivu. Redko boste naleteli na človeka, ki bo trdil, da mu nič ne manjka. Vendar je vse v naših glavah. To nam onemogoča, da smo srečni. Nič nam ne more pokvariti dneva, če tega ne dovolimo. Namesto, da tratimo čas s pomilovanjem samega sebe, bi morali ukrepati…ali pa na zadevo preprosto pozabiti. Vedno obstaja alternativna možnost, ki je včasih celo boljša...

A kaj, ko se je tako težko upreti samopomilovanju...

7. dan

Še vedno sem bila nekoliko poparjena, čeprav se moja občutenja ponavadi čez noč poležejo. Napisala sem sms-e s pozdravi peščici oseb, s katerimi sem še v kontaktu. Vsekakor nisem tip človeka, ki si hitro najde prijatelja in mislim, da štejem bolj kot naključje usode, da sem na takšne naletela v svojem razredu.

Časi se spreminjajo, prav tako se ljudje. In tudi naša merila se spreminjajo. Nekaterim se verjetno ne zdi vredno kdaj pa kdaj spregovoriti kakšne besede z dolgoletnim prijateljem, če ni res nujno potrebno. Konec koncev, zakaj bi? Saj imajo partnerja, kdo pa potrebuje še več navlake? Ali pa je morda čast tista, ki deluje na njih kot zaviralna sila. Zakaj bi se bratil z nekom iz [i] tretje gimnazije?! [/i] In še bi bilo možno naštevati…vedno se najde razlog. In zato sem precej premislila, komu sem poslala pozdrave.

Ko takole tuhtam, vseeno ne morem preko ideje, da sem morda sama kaj naredila narobe. Vsaj ponekod. In resnično mi je žal, da tega ne morem vsaj nadomestiti, če že ne obnoviti. Celo po tolikem času, ki je pretekel, mi ni vseeno. Upanje je prekletstvo, verjemite.

Dan se je zaključil s prijetno toplim večerom v centru mesta, kjer smo si sicer od zunaj ogledali Cocktail Club, ki me je impresioniral s svojim nekoliko temačnim izgledom, ter odšli na sladoled. Kar me je spomnilo, da sem med drugim tudi premagala svojo odvisnost od njega, saj je bil to komaj četrti v celotnih počitnicah. Včasih nisem normalno funkcionirala brez treh na dan v povprečju. Spremembe povsod! Treba se bo zresnit, polnoletnost je vsako sekundo bliže!

8. dan

Osmi dan je bog ustvaru rock, so rekli Pankrti.

Ampak ta stavek je brez večjega pomena, saj se na ta dan ni zgodilo nič neposredno povezanega z rockom, religijo ali Pankrti. Le informacija za tiste, ki slučajno tega niste vedeli.

Na današnji dan smo se peš namenili v Biograd, ki je približno 3 kilometre oddaljen od Filip i Jakova. Nobenemu se sicer ni sanjalo, kako priti do tja, vendar je oče upošteval nasvet sosedov in ubral ''kozjo pot''. Na poti sva z Denisom debatirala o računalniških zabavah in šolskih dogodivščinah ter godrnjala zaradi ozke poti. Ko se je ta končala, smo prispeli v le še eno mesto ob morju, polno stojnic z modnimi dodatki, brisačami, oblačili, igračami in vsem, kar spada v kolekcijo take vrste. Zagledala sem se v nenavadne pepelnike, kateri so bili v rumeno-rdeče-zelenih barvah, oklepale pa so se jih figure temnopoltih tipov z dolgimi, temnimi lasmi svedraste oblike. Na glavi jim je čepela rdeče-rumeno-zelena pletena kapa, na nosu pa ponavadi črna sončna očala. Ne, mimo rasta pepelnikov pa ne grem in natanko tako sem rekla mami. Ker sem pridna in ne preveč zapravljaška hči in ker ne kadim ničesar, mi je zahtevo tudi uresničila in žrtvovala tistih 30 kun.

Po dvajsteminutni vožnji z vlakcem smo se ustavili pri slaščičarni ''Katarina'' (ob tem imenu so Tadeju vidno zasijale oči in stavit grem, da je takrat v mislih odjadral v šolske klopi k svoji sošolki…), kjer smo si privoščili sladoled. Bila sem presenečena nad izbiro okusov, saj so razen klasičnih imeli tudi nekoliko nevsakdanje. Kdo bi si mislil, da bela čokolada lahko dobro funkcionira z energijsko pijačo?

Seveda ne smem pozabiti omeniti pojoče-plesočih rožic. Slučajno smo šli mimo stojnice, kjer je bilo postavljenih šest približno pol metra visokih igračk na baterije, ki začnejo ob zvočnem aktiviranju veselo prepevati in plesati. Denis je to vedel in naju s Tadejem poklical k njim. Opozoril naju je, naj gledava in glasno plosknil. V hipu so se aktivirale kar tri rože in začele v en glas prepevati. Vsi trije smo se začeli smejati prizoru. Ko so starši videli prizor plesočih rož in smejočih se otrok, so še sami planili v smeh. Tudi gologlavi trgovec ni ostal resen. Ker pa seveda nismo bili sami, so se še številni mimoidoči turisti muzali ob pogledu na slovenske norce.

V apartma smo prišli izčrpani, le še sedli smo na balkon, slovesno popili radler in kar padli v posteljo.

9. dan

Zadnji polni dan v Filip i Jakovu. Zadnji večer bom sedela na balkonu, gledala modrino pred seboj in razmišljala. Koliko časa je preteklo odkar sem zanjič tako sedela in gledala. Koliko lepih in koliko grenkih stvari se je medtem zgodilo. Dve dolgi leti sta pod seboj pokopali marsikaj, in prav tako nekatere stvari obudile od mrtvih. Na nek način se mi zdi, da se je vse skupaj odvilo s svetlobno hitrostjo, ko pa pogledam z drugega zornega kota, ne morem verjeti, kako drugače so stale stvari prej tako malo časa. Sama sebe več ne prepoznam.

Nova šola, novi sošolci so spremenili večino mojega značaja. Skrajno težko je sprejeti dejstvo, da ne veljaš več za tistega čudaka, katerega meja zgovornosti ni veliko večja od nemega človeka. Ne vem, če je to dobro, a zaenkrat se še ni izkazalo kot slabo.

Za menoj je prvi poljub, slabi dve leti nazaj. Zmanjkuje mi besed, s katerimi bi to opisala, kot srečno naključje ali morda le vrsta slovesa od sošolca, v katerega sem bila od v osnovni šoli zaljubljena? Ne sprašujte me, ne vem. In zdi se mi, da niti ne želim vedeti. Tako kot tudi veliko stvari, ki so v neposredni povezavi z mojimi srčnimi zadevami, ki so žulj, po katerem si pravkar stopam. Celotna zadeva je le odpiranje ''starih ran'', katere so vse nastale po moji krivdi, med drugim zaradi mojega ponosa in strahopetnosti. To je dejstvo, brez lažnega samopomilovanja.

Spomnila sem se, da sem pred kratkim brala svoj osnovnošolski dnevnik. Kakšen razvajen nedozorel razvajen otrok sem bila! Ne zaradi hiperaktivnosti, ampak nehvaležnosti in egocentrizma. In moj stil pisanja…vsak v je zamenjal w, vsaj j je bil i ali pa y…da o vsebini napisanega ne govorimo.

Pa pokukajmo še na dobre stvari: Ogromno doživetij s prijatelji, doz smeha, pizz iz Ancore, dokazov kratke pameti, zanimivih zadev pri fiziki, napadov pri Travianu, novih poznanstev in še marsičesa je zaznamovalo ves ta čas, ogromno novih podob in idej je zapolnilo moje misli od tistega junija, ko se je odvijalo svetovno prvenstvo v nogometu …

Dve leti je resnično dolga doba, garantiram.

Zvečer sem spravila svoje življenjske potrebščine v potovalko. Nadela sem si majico, ki izraža podporo bandu Cradle of Filth, čeprav mi ni več tako zelo pri srcu, kot mi je bil včasih. Končno sem se spet oblekla po stari šegi. Zadnje dni sem bila seveda prisiljena parodirati po svetu v kratkih hlačah in majicah na naramnice v rdečem, oranžnem ali zelenem odtenku, obuta v rdeče ali črne japonke z rožicami brez make up-a. Nadvse zanimiv prizor. mislim, da ga niste ravno najbolj navajeni.

Tako smo se še zadnjič letos odpravili v mesto, v katerem je kot ponavadi vladal vrvež, muzikantje, stojnice…sklenili smo iti na manjši sprehod po nekakšnem drevoredu. Čas se je odločil kazati nekje okrog desete zvečer, ko je bila že tema. Hvala bogu za ulično razsvetljavo, čeprav šibko. Pa vendar dovolj močno, da sem ob nenadnem dvigu pogleda iz tal v polsenci ugledala mimoidočega dolgolasega in v črno oblečenega predstavnika nasprotnega spola, ki me je med hojo v nasprotno prav tako opazoval. Njegov obraz je bil napol v mraku, pogled pa ni odseval ničesar, kar bi lahko definirala. V istem hipu, kot sem ga uzrla, je tudi izginil iz mojega zornega kota. Nisem se ozrla nazaj, ker bi to ubilo vso skrivnostno situacijo, v končni fazi pa tudi zbudilo radovednost sočlanov družine. Fantom iz Jadrana, sem pomislila sama pri sebi, ko mi je tip za nekaj časa zaposlil misli. Nato sem se z ostalimi mladoletniki šla zaletavat z avtomobilčki in na zadevo skoraj docela pozabila. Pred koncem večernega izleta smo si še privoščili posladek, ki ga hrvati neradi dajejo v preveliki kvantiteti (sladoled na kepice) nato pa odsanjat še zadnje morske sanje tega leta.

10. dan

Dan odhoda se je zdel, kot bi celo vreme žalovalo za nami v takšni meri, kot smo mi za odhodom, saj se je po jasnih devetih dneh na nebu naposled prikazalo nekaj oblakov in v zraku je bilo čutiti težko soparo. Zadnji dan sva se z mamo le odločili obiskati kafe na plaži. S capuccinom in macciatom v mojem primeru nama je postregla simpatična natakarica, po mojem mnenju dijakinja. In spet smo pri materinsko-hčerinskem pogovoru, ki sestoji iz vprašanj v stilu ''Kako pa mladi dandanes gledate na…?''. Včasih jo odgovori šokirajo (zlobni nasmešek).

Po dopoldanskem obisku plaže smo se odpravili še k teti Miri na kosilo in si hkrati ogledati njen ''vikend v gorah'', kakor je sama označila svoj apartma. Tam je seveda sledila glasna debata, katero je prekinilo ropotanje, ki ga je povzročila nerodna mama s padcem iz stola.

Lepo je bilo videti in občutiti morje. Če ste moj dnevnik brale predstavnice nežnejšega spola, lahko iz izkušenj veste, da je pravi blagoslov preživeti počitnice, brez da bi na tvoja vrata potrkala tetka z Amerike. Sicer pa se je dogajalo. V glavnem vsakodnevna rutina, a ogromno časa za introspekcijo in razmišljanje, katerega produkt ni spoznanje, ki bi vodilo v depresijo. Ljudje sploh ne vemo več, kako se je za hip ustaviti in se zamisliti, vsi smo tudi na dopustu neznansko zaposleni in se nam neprestano nekam mudi. Vsak izgovor je prepričljiv, pa naj bo to kuhanje, reševanje križanke, kopanje…

Morda bi morala sama te ljudi občudovati, ker prehitro zaidem v sanjarjenje in debate sama s seboj. Ampak ne, zakaj? Življenje je tako bolj zabavno, tudi v večurni vožnji se znajdeš brez mp3 predvajalnika, ko ga hoče poslušati tečni brat, ob kakšnih prijetnih ti na poti preko Titovega mosta obraz krasi nasmešek ter hkrati komuniciraš z verjetno edinim pametnim bitjem na zemlji (s samim seboj, seveda) :P J

Pa lep dan še naprej.

kako (težko) sem preživela morje, 1.del

Prvi dan

Preživela sem prvi dan. Dolgi dve leti sta skoraj do popolnosti izbrisali slehrni spomin na tisti morski vonj, slankast okus vode po kopanju, vročine in ure, preživete nad ali pa nekoliko pod morsko gladino (s potapljaškimi rekviziti za otroke).

Kot vsako leto smo se tudi letos na pot odpravili v zgodnjih jutranjih urah. Le da sem tokrat do četrte ure zjutraj kot pribita ležala na postelji in se utapljala v lastnih fantazijah, spominih in (potencialnih) scenarijih v kombinaciji z nekajminutnimi odmori dremeža. Kot velikokrat, a v manjšem časovnem obsegu.

Ko sem prilomastila do avtomobila s plišastem Pikachujem, polno vrečko knjig in ostalimi življenjsko potrebnimi predmeti v roki, je ura kazala pol pet. V redu, dovolj bo. Čas je za glasbo. Seznam predvajanja sem preklopila na začetek, potemtakem sem začela z AC/DC, Amon Amarth in Apocalyptico. Ujela sem še nekaj uvodnih sekund pesmi Paranoid (Black Sabbath), nato se mi je celotna slušna dimenzija začela zdeti, kot da ni s tega sveta. In tako je ostalo skoraj do konca poti.

V Filip i Jakovu (kakorkoli se že to sklanja) smo bili prvič. Prvi pridevniki, ki so mi šinili v glavo ob pogledu nanj so bili ''prisrčno, toplo, domače…''. Nekoliko manj me je navdušilo dejstvo, da bom spala na kavču (moj dormeo!). A to je odtehtal razgled s sicer majhnega balkona. Pa ne na apartma kakšnega soseda (ali sosede), temveč na morje.

Večji del dneva sem prespala, za kar mi je sicer bilo žal, ker sem se zbudila v še slabšem stanju kot prej. Popoldne pa smo se odpravili na plažo, kjer sem – spet – ugotovila, da bi bilo prelepo, da bi bilo res, če bi se starostna struktura prebivalstva nekoliko zmanjšala.

In to je tudi konec začetka. Pred mano je še 8 dni in ne dvomim, da bodo zanimivi.

Drugi dan

Prva noč je bila preprosto in naravnost slaba. Zaspala sem okrog pol prve in kljub temu, da je imel brat Tadej svoje ležišče na neke vrste pomožni postelji v normalni velikosti (torej imam zase ves cca. 2x2 velik raztegljiv kavč, jupi!) mi je bilo vroče. Vstala sem ob pol osmih. Za zajtrk smo imeli puhast dalmatinski kruh in razne dodatke. Okrog devetih smo odrinili na petdeset metrov oddaljeno plažo in na poti nas je presenetila ljubka majhna kača. Mama je po bojnem kriku sprejela odločitev, da bo v prihodnje raje ubrala nekaj metrov daljšo pot.

Ker se preprosto nisem mogla sprijazniti tako z omejitvijo za plavalce kot s peščenim, življenja praznim morskim dnom, sem si nadela masko in dihalko ter upajoč znova zaplavala v morju. Podobno kot kadar iščem zdravstveno kartico in odprem eden in isti predal nekaj (tisoč) krat, čeprav sem se že na podlagi prejšnjih poskusov prepričala, da je v njem le nekaj parov nogavic.

Všeč mi je potapljanje, ker je podobno letenju. Letenju nad drugim svetom, ne preveč oddaljenim, a še vedno precej drugačnejšim od našega. Preprosto opazuješ premikanje in življenjse pod seboj, zdaj jato rib, ki švigne mimo tebe, nato nemočno morsko vetrnico, ki čaka na lepše čase. Včasih jim zavidam. Ta bitja dajejo vtis, da ne čutijo ničesar, se ne sekirajo po nepotrebnem, nimajo dolžnosti, ne rabijo priti pravočasno na delo, ne trpijo zaradi inflacije itd. Da živijo, je potrebno, da preživijo, čeprav zna to biti včasih naporno. Vseeno jim je za vse lepo in hudo, kar se dogaja izven njihovega osebnega kroga. Po čemer bi se morali včasih mi, ki se smatramo za večvredno raso, zgledovati, namesto da si uničujemo še tiste živčne celice, ki niso izumrle zaradi alkohola.

In seveda sem z nekaj tiste vztrajnosti, s katero mečem vstran vse preveč časa, našla nekaj bitij, ki niso morske kumare ali črne spužve. Bogastvo v celoti ohranjenih ostankov školjk n morskih ježev je bilo sicer manj številno, a se je nahajalo na plitvejših predelih morja, kot bi jih tja postavil nekdo, ki je vedel, da sem iz forme. Prijetno me je presenetila tudi najdba največjih rakovih klešč doslej.

Preostanek dneva sem porabila za branje na plaži (The curious incident of the dog in the night time) in proučevanjem naprav iz Vojne Zvezd; Tadej si je izposodil knjigo, ki predstavlja prečni prerez teh strojev, da ne bi kdo slučajno pomislil, da sem (z razlogom) postala SW fanica. Ogledala sem si le prvi del in, če sem popolnoma odkrita, se mi je vtisnil spomin nekoliko boljše, kot sem pričakovala.

Spat sem se odpravila ob normalnem času, se pravi od pol dvanajstih.

Tretji dan

Ob sedmih me je zbudilo Tadejevo smrkanje.To je navada, ki mi pri njem razen ''lajtnge ko pondelek'' gre najbolj na organ, ki ga nimam. Bolj grozovito izgleda, kot se sliši in sicer bi si bilo dobro predstavljati mulca, ki z vso silo silo zajame zrak v delno zamašen nos in sicer vsakič, ko ti razum pod težo vek odtava nekaj svetlobnih let proč.

Čez dan se ni pripetilo nič omembe vrednega. Spoprijateljili smo se s t.i. sosedi čez balkon, ki so prišli z Ormoža. Člani zasedbe so bili dedek in babica z majhnim, okroglim in svetlolasim vnukčkom Renatom (9) in mirno vnukinjo Saško (12). Zvečer smo se odpravili na bližnje nogometno igrišče in sicer z Renatom in njegovim dedkom (njegovega imena nisem nikoli izvedela, zaradi vloge se ga je oprijel vzdevek ''Golman''). Opazila sem nenavadno visoko hrvaško domoljubnost, veliko jih je imelo kak kos oblačila ali modni dodatek z motivom rdeče-bele šahovnice.

Kasneje sva si z mamo ogledali center mesta Filip i Jakov. Mesto kot mesto - stojnice, souvenirji, nakit, torbice, ljudje v poletnih oblačilih, jahte in podobno. Na poti domov me je mama povabila na sladoled in bila sem navdušena nad okusom red-bulla. Ubrali sva pot ob plaži, kjer je sonce ravnokar zahajalo v mirnem morju in odsevalo podobo rdeče prepleskanega neba s kopastimi oblaki. Prizor sem nameravala ujeti v objektiv, pa mi solodna slika enostavno ni uspela. Pomislila sem, koliko stvari na svetu je prelepih, da bi jih bilo mogoče uokviriti. In koliko stvari je znotraj okvirja lepših, kot so sicer. Koliko zaigranih nasmeškov, navidezne sreče…

Ko sem prišla v apartma, sem se le še zleknila na kavč z občutkom prijetne utrujenosti.

Četrti dan

Spet en dan, v katerem se ni zgodilo nič posebnega. Minil je nekako povprečen dan na morju, torej v stilu zajtrk-plaža-kosilo-počitek(ki ponavadi zajema igranje Worms World Party na malem prenosnem računalniku)-plaža-večerja-sprehod-spanje. Dočakala sem le spremembo določenih predelov kože, ki jih je sonce obarvalo na prisrčno rdečo.

In prebrala sem The Curious Incident. Kritika? Solidno. Ne ekstremno dobro, niti uberkul, ampak solidno zato, ker te na resnično zanimiv način popelje v razum avtista in ti jasno naslika njegov način razmišljanja. Kar je nekajkrat zrahljalo moje sicer jeklene živce. In sicer me je zmotilo označevanje poglavij s praštevili (včasih je bila cifra prevelika, da bi si jo zapomnila in sem se izgubila) in tudi poglavja se niso zaporedno navezovala (v tretjem je Christopher govoril o zabodenem psu in želji, da bi odkril, kdo je to storil, v naslednjem - torej tretjem – se je predstavil, v petem je zgodbo nadaljeval, v sedmem je predstavil knjigo, nato je nadaljeval v enajstem, v trinajstem je razlagal o pomenu nekega stavka, v naslednjem (sedemnajstem) pa o galaksiji, nato spet zgodba itd.). A hkrati je ravno to tisto, kar ti omogoča vpogled v avtista. Skratka, občutki so mešani.

Dva dni pred odhodom sem začela z zalaganjem triperesne bralske deteljice z njihovim interesom prilagajočim se čtivom. Izkazalo se je, da so navdušeni nad izbiro...

Torej tako. Več nimam za povedat. če pa bi že imela, pa ne bi bilo niti kratko, niti jedrnato.

se nadaljuje :)