Prvi dan
Preživela sem prvi dan. Dolgi dve leti sta skoraj do popolnosti izbrisali slehrni spomin na tisti morski vonj, slankast okus vode po kopanju, vročine in ure, preživete nad ali pa nekoliko pod morsko gladino (s potapljaškimi rekviziti za otroke).
Kot vsako leto smo se tudi letos na pot odpravili v zgodnjih jutranjih urah. Le da sem tokrat do četrte ure zjutraj kot pribita ležala na postelji in se utapljala v lastnih fantazijah, spominih in (potencialnih) scenarijih v kombinaciji z nekajminutnimi odmori dremeža. Kot velikokrat, a v manjšem časovnem obsegu.
Ko sem prilomastila do avtomobila s plišastem Pikachujem, polno vrečko knjig in ostalimi življenjsko potrebnimi predmeti v roki, je ura kazala pol pet. V redu, dovolj bo. Čas je za glasbo. Seznam predvajanja sem preklopila na začetek, potemtakem sem začela z AC/DC, Amon Amarth in Apocalyptico. Ujela sem še nekaj uvodnih sekund pesmi Paranoid (Black Sabbath), nato se mi je celotna slušna dimenzija začela zdeti, kot da ni s tega sveta. In tako je ostalo skoraj do konca poti.
V Filip i Jakovu (kakorkoli se že to sklanja) smo bili prvič. Prvi pridevniki, ki so mi šinili v glavo ob pogledu nanj so bili ''prisrčno, toplo, domače…''. Nekoliko manj me je navdušilo dejstvo, da bom spala na kavču (moj dormeo!). A to je odtehtal razgled s sicer majhnega balkona. Pa ne na apartma kakšnega soseda (ali sosede), temveč na morje.
Večji del dneva sem prespala, za kar mi je sicer bilo žal, ker sem se zbudila v še slabšem stanju kot prej. Popoldne pa smo se odpravili na plažo, kjer sem – spet – ugotovila, da bi bilo prelepo, da bi bilo res, če bi se starostna struktura prebivalstva nekoliko zmanjšala.
In to je tudi konec začetka. Pred mano je še 8 dni in ne dvomim, da bodo zanimivi.
Drugi dan
Prva noč je bila preprosto in naravnost slaba. Zaspala sem okrog pol prve in kljub temu, da je imel brat Tadej svoje ležišče na neke vrste pomožni postelji v normalni velikosti (torej imam zase ves cca. 2x2 velik raztegljiv kavč, jupi!) mi je bilo vroče. Vstala sem ob pol osmih. Za zajtrk smo imeli puhast dalmatinski kruh in razne dodatke. Okrog devetih smo odrinili na petdeset metrov oddaljeno plažo in na poti nas je presenetila ljubka majhna kača. Mama je po bojnem kriku sprejela odločitev, da bo v prihodnje raje ubrala nekaj metrov daljšo pot.
Ker se preprosto nisem mogla sprijazniti tako z omejitvijo za plavalce kot s peščenim, življenja praznim morskim dnom, sem si nadela masko in dihalko ter upajoč znova zaplavala v morju. Podobno kot kadar iščem zdravstveno kartico in odprem eden in isti predal nekaj (tisoč) krat, čeprav sem se že na podlagi prejšnjih poskusov prepričala, da je v njem le nekaj parov nogavic.
Všeč mi je potapljanje, ker je podobno letenju. Letenju nad drugim svetom, ne preveč oddaljenim, a še vedno precej drugačnejšim od našega. Preprosto opazuješ premikanje in življenjse pod seboj, zdaj jato rib, ki švigne mimo tebe, nato nemočno morsko vetrnico, ki čaka na lepše čase. Včasih jim zavidam. Ta bitja dajejo vtis, da ne čutijo ničesar, se ne sekirajo po nepotrebnem, nimajo dolžnosti, ne rabijo priti pravočasno na delo, ne trpijo zaradi inflacije itd. Da živijo, je potrebno, da preživijo, čeprav zna to biti včasih naporno. Vseeno jim je za vse lepo in hudo, kar se dogaja izven njihovega osebnega kroga. Po čemer bi se morali včasih mi, ki se smatramo za večvredno raso, zgledovati, namesto da si uničujemo še tiste živčne celice, ki niso izumrle zaradi alkohola.
In seveda sem z nekaj tiste vztrajnosti, s katero mečem vstran vse preveč časa, našla nekaj bitij, ki niso morske kumare ali črne spužve. Bogastvo v celoti ohranjenih ostankov školjk n morskih ježev je bilo sicer manj številno, a se je nahajalo na plitvejših predelih morja, kot bi jih tja postavil nekdo, ki je vedel, da sem iz forme. Prijetno me je presenetila tudi najdba največjih rakovih klešč doslej.
Preostanek dneva sem porabila za branje na plaži (The curious incident of the dog in the night time) in proučevanjem naprav iz Vojne Zvezd; Tadej si je izposodil knjigo, ki predstavlja prečni prerez teh strojev, da ne bi kdo slučajno pomislil, da sem (z razlogom) postala SW fanica. Ogledala sem si le prvi del in, če sem popolnoma odkrita, se mi je vtisnil spomin nekoliko boljše, kot sem pričakovala.
Spat sem se odpravila ob normalnem času, se pravi od pol dvanajstih.
Tretji dan
Ob sedmih me je zbudilo Tadejevo smrkanje.To je navada, ki mi pri njem razen ''lajtnge ko pondelek'' gre najbolj na organ, ki ga nimam. Bolj grozovito izgleda, kot se sliši in sicer bi si bilo dobro predstavljati mulca, ki z vso silo silo zajame zrak v delno zamašen nos in sicer vsakič, ko ti razum pod težo vek odtava nekaj svetlobnih let proč.
Čez dan se ni pripetilo nič omembe vrednega. Spoprijateljili smo se s t.i. sosedi čez balkon, ki so prišli z Ormoža. Člani zasedbe so bili dedek in babica z majhnim, okroglim in svetlolasim vnukčkom Renatom (9) in mirno vnukinjo Saško (12). Zvečer smo se odpravili na bližnje nogometno igrišče in sicer z Renatom in njegovim dedkom (njegovega imena nisem nikoli izvedela, zaradi vloge se ga je oprijel vzdevek ''Golman''). Opazila sem nenavadno visoko hrvaško domoljubnost, veliko jih je imelo kak kos oblačila ali modni dodatek z motivom rdeče-bele šahovnice.
Kasneje sva si z mamo ogledali center mesta Filip i Jakov. Mesto kot mesto - stojnice, souvenirji, nakit, torbice, ljudje v poletnih oblačilih, jahte in podobno. Na poti domov me je mama povabila na sladoled in bila sem navdušena nad okusom red-bulla. Ubrali sva pot ob plaži, kjer je sonce ravnokar zahajalo v mirnem morju in odsevalo podobo rdeče prepleskanega neba s kopastimi oblaki. Prizor sem nameravala ujeti v objektiv, pa mi solodna slika enostavno ni uspela. Pomislila sem, koliko stvari na svetu je prelepih, da bi jih bilo mogoče uokviriti. In koliko stvari je znotraj okvirja lepših, kot so sicer. Koliko zaigranih nasmeškov, navidezne sreče…
Ko sem prišla v apartma, sem se le še zleknila na kavč z občutkom prijetne utrujenosti.
Četrti dan
Spet en dan, v katerem se ni zgodilo nič posebnega. Minil je nekako povprečen dan na morju, torej v stilu zajtrk-plaža-kosilo-počitek(ki ponavadi zajema igranje Worms World Party na malem prenosnem računalniku)-plaža-večerja-sprehod-spanje. Dočakala sem le spremembo določenih predelov kože, ki jih je sonce obarvalo na prisrčno rdečo.
In prebrala sem The Curious Incident. Kritika? Solidno. Ne ekstremno dobro, niti uberkul, ampak solidno zato, ker te na resnično zanimiv način popelje v razum avtista in ti jasno naslika njegov način razmišljanja. Kar je nekajkrat zrahljalo moje sicer jeklene živce. In sicer me je zmotilo označevanje poglavij s praštevili (včasih je bila cifra prevelika, da bi si jo zapomnila in sem se izgubila) in tudi poglavja se niso zaporedno navezovala (v tretjem je Christopher govoril o zabodenem psu in želji, da bi odkril, kdo je to storil, v naslednjem - torej tretjem – se je predstavil, v petem je zgodbo nadaljeval, v sedmem je predstavil knjigo, nato je nadaljeval v enajstem, v trinajstem je razlagal o pomenu nekega stavka, v naslednjem (sedemnajstem) pa o galaksiji, nato spet zgodba itd.). A hkrati je ravno to tisto, kar ti omogoča vpogled v avtista. Skratka, občutki so mešani.
Dva dni pred odhodom sem začela z zalaganjem triperesne bralske deteljice z njihovim interesom prilagajočim se čtivom. Izkazalo se je, da so navdušeni nad izbiro...
Torej tako. Več nimam za povedat. če pa bi že imela, pa ne bi bilo niti kratko, niti jedrnato.
se nadaljuje :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar