Naj počivajo v miru, le da počivajo.

Po slabih 12 urah spanja si še vedno nisem opomogla od velike fizične in psihološke utrujenosti. Resda stvari po vrnitvi iz potovanja v sanje večinoma gledam bolj objektivno in čustvena naravnanost se izenači – depresija se poleže, nervoza umiri, sladkost sreče izgubi precej svojega čara. Včasih se občutki tekom dneva do neke mere obnovijo, a vse skupaj s časom zbledi.
So stvari, ki tudi zbledijo, vendar kvečjemu površinsko. Spomini, na primer. Vse zgodbe in tegobe tistega časa, vse bi lahko bilo podoživljeno. Pa vendar tega nočem, niti ne morem, ne da bi se začela posledično spraševati o smislu življenja in vprašljivega potenciala prihodnosti, kljub prigovarjanju, da je vse to samo preteklost in vse skupaj sega približno pet let nazaj. Pet let ni veliko, za nekoga ki ima že dolga leta volilno pravico. Zame je to nekje tretjina življenja. Ne glede na to, koliko časa je preteklo, boleče posledice transportiram se seboj kot žepe v hlačah.
Pa saj ni mogel tega nihče spremeniti, vsak je gledal le na svoje ''dobro'' - svoj ponos, ugled, uravnaval svoj vtis na sovrstnike, ki nimajo enakih vrednot od tistih včasih. Lotili so se tega na svoj način in pri tem preprosto uporabljali določene izbrance. Postali smo splošno nepriljubljeni. Čast postati tarča posmeha smo si pridobili predvsem s svojim izgledom, splošno označenim z ne predobrimi ocenami, in drugimi družbeno nesprejemljivimi napakami. Okolica je tudi jasno splošno določila raven naše inteligence, zato so nam tudi velikokrat znova osvežili spomin, bodisi z norčevanjem, ironijo, bodisi z dejstvom samim. A na koga zvaliti krivdo? Name? Na njihov nenavadno podoben okus? Ne vem, najbrž je oboje krivično.
Ničesar ni mogoče spremeniti. Obžalujem le, da sem ljudem dovolila vplivati na svojo samopodobo in način razmišljanja. Ne morem verjeti, da sem si celo trudila biti njim podobna… z namenom postati enakovreden član skupnosti. Dosegla nisem nič, izgube so bile velike. V očeh vrstnikov se je pojavil le ponoven zagon ob opazovanju mojega poskusa socializacije. Morda bi bilo drugače, če bi bila le malenkost bogatejša za kakšno spoznanje…ali dva.
Na današnji dan pa sem se nenadoma odločila, da si pospravim velik predal pod posteljo. Pripraviti sem si morala nove stvari za splošno maturo, ki me čaka naslednje leto, jih urediti ter zložiti. Poln predal papirja, starih zvezkov, blokcev, sporočil, dnevnikov, rokovnikov in ostale navlake je že precej glasno zahteval reforme. Zato sem vse dolgoročno neuporabne listine zabrisala na kup, ki je v končni fazi dosegel višino slabega metra, nato pa vse pripravila za na jutrišnjo pot, na koncu katere bodo počasi in boleče izginili in se spremenili v prah...

Naj počivajo v miru, le da počivajo.