I just called to say...?

Torej, po dolgi debati s svojim najstarejšim, a še vedno mlajšim bratrancem sem me še vedno hudo srbijo prsti in moja glava je kot prepolna vreča. Ker je le še pol ure do polnoči, to pomeni, da se je večina tropa mojih vrstnikov že odpravila štet ovce. Oziroma glede na stopnjo podivjanosti hormonov, naga telesa. Pridno so pogasnili napravo, ki jim omogoča vpogled v kruti svet in pustili ostale, da trpimo v socializacijski stiski. To je torej razlog, da se malo razgledam po seznamu stikov na messengerju. Naslov, ki ga uporabljam, si lastim kakšno slabo leto in vanj sem vpisala le tiste ''nujno potrebne stike'', oziroma ljudi, za katere sem prepričana, da smo v stikih, plus sošolci in sošolke tudi izven naše družbe, s katerimi ne komuniciram pogosto. Torej je omejen na cca. 50 stikov. Odločim se pokukati na stari naslov, kjer sem bila ''omejena'' na približno 200 stikov. Že na prvi pogled se mi v oči zasidra tista značilna rdeča barva in oblika srčkov, saj veste, hotkey (l). Zadeva me spominja na učinek moje luči bele barve, ki je pritrjena na strop iz ladijskega poda (torej rjave barve) in ima obliko male tiskane črke e; ko jo nekaj sekund opazujem, mi zaradi barvnega kontrasta ne izgine več izpred oči, čeprav jih zaprem. Nesmiselno je zanikati – ne vem, kako se ta pojav strokovno imenuje. Kakorkoli, ko si opomorem od svetlobnega šoka, si zaželim, da ne bi bila pismena; pričaka me namreč ogromno verzov v vseh možnih jezikih, včasih so stvari celo narobe črkovane, in prav vse izpovedujejo in v osnovi obljubljajo večno ljubezen. Karkoli že to je, najbrž. Ampak smejalni krči me zagrabijo ob besedah v stilu forever/zauvjek/za vedno in podobne izraze v tem kontekstu, še posebej, če ta obetajoča beseda naslednji teden skrivnostni izgine iz osebnega sporočila. Morda ne bi škodil kratek vpogled v SSKJ, da bi njihova zbirka definicij bila bogatejši za pojem ''vedno''. To je veliko časa. Menim, da pri večini vseh gre kvečjemu za željo po čimboljšem vtisu (oz. za skrb, se ne bi zamerili) na novopečenega partnerja, potemtakem pač mora človek izpovedati vsa svoja čustva, v napihnjeni obliki seveda, vključno z vsem, kar misli, da čuti in včasih navsezadnje vred s tistim, česar ne čuti. Sploh ne gre za to, da je človek noro zaljubljen in se tega ne sramuje, le gola želja po dokazovanju. Ali pa, roko na srce, eden moških načinov, kako srečno lastnico imena v srčkih pripraviti do določenih dejanj...
Mnenje? Sicer stvar posameznika, sicer.Ampak,če imaš nekoga rad, je bolj smiselno, da to dokazuješ njemu in ne okolici, kajne?

lp, Sandra