Petega dne smo dobili okrepitve (žargon strateških igric, se razume) v obliki moje krstne botre Mire, njenega fanta Stanka in bratrancev Denisa (10) in Marka (5). Oziroma, kot jaz temu pravim, nekoliko bolj flegmatičen del družine, v primerjavi s sentimentalizmom, ki kar kipi z brata in mame. In ja, tudi očeta, čeprav se to trudi prikriti. Ne sodim ravno med pripadnike te ''stroke'', niti med ljudi s pretirano samozavestjo, ampak mi ovijanje očeta okrog prsta ne predstavlja večjih (niti manjših) težav.
Kadar spoznavam svoje sorodnike, katerim ni videti konca, ob prvem srečanju veliko teh poreče, da sem (tudi) vizualna kopija tete Mire, le da sem nekaj centimetrov višja (Podobnost sicer ni očitna zaradi razlike v letih, ki šteje enaindvajset let.) Sama v to nisem ravno prepričana. Pa vendarle sem nekoč naletela na sliko približno desetletnega otroka. Bila sem prepričana, da zrem v lastno podobo, dokler mi babica ni objasnila, da gre za teto. Velikokrat tudi trdi, da sem po njej podedovala ravnodušen značaj, s čimer se morda nekoliko bolj strinjam. Če preidemo k bistvu, Mira je nasmejana, dobrodušna, šaljiva in redoljubna. V mladih letih mi je bila vzor. Njena največja bojazen je, da bi jo povozil čas; tako si razlagam moj vzdevek ''stara'', katerega mi je dodelila. Ne vem, od kod ji sicer resnične informacije, da se najstniki med seboj tako kličejo. Sama tega ne počnem, a mi je preprosto prešlo v navado, da teto kličem enako. Njen spremljevalec, s katerim že slabih enajst let živita na koruzi (čeprav le-te na Pobrežju ni na pretek), mi ni pretirano pri srcu. Je zelo vase zagledan, prepričan o svoji nezmotljivosti in nikdar se nisem navduševala nad njegovim načinom razmišljanja in vzgojnimi metodami. Upam, da to ne zveni kot opravljanje, vendar mi resnično ni všeč. Še posebej mi skače po živcih ko me npr. vpraša ''ti fant piše?'' vsakič, ko izgubim občutek za čas in si pri tem pomagam z uro na mobitelu. Nikalnega odgovora pa seveda ne sprejme kot resničnega. Morda se trudi navezati pogovor, želi biti duhovit ali pa je preprosto radoveden; ampak mi pač najeda. Pretirano diplomatskega odgovora pa na njegova vprašanja skorajda ni mogoče dati.
Denis je večino karakternih lastnosti podedoval po materi. Za svoja leta je razgledan, dober sogovornik. Všeč mi je, da njegov okus za glasbo nekoliko drsi po moji poti, mali je postal fanatik nekaterih rock zasedb. Še ena tema, o kateri tečejo pogovori. Pri njegovih letih nisem imela pojma, za koga ali kaj gre in zavzeto nadaljevala s poslušanjem ''Klobučkov sreče'' in ostalih prikupnih otroških pesmic Romane Kranjčan. Naslednja dobra stvar pri njem je, da se z njim krasno razumem in morda v tem celo pretiravama. Velikokrat najin pogovor zaide v medsebojno žaljenje, pri čemer se dejansko oba zabavama.
Marko pa je…otrok. Otroci so moja šibka točka, težko se jim prilagodim, še teže jih animiram. A Marko je drugačen. Simpatičen. Ker uživa v pozornosti, sem ga zlahka naučila besedo ''luzer'' – čemur so se vsi smejali. Posledica tega je sicer, da me ob vsakem snidenju pozdravi z njo, banda okrog njega pa se mi privoščljivo smehlja. Še bolj zabavne se mu zdijo preproste igre, katere sem ga naučila. Na primer škarje-papir-kamen ali igra, katere imena ne vem, njen cilj pa je, da žgečkaš nasprotnika po njegovih navzdol obrnjenih dlaneh, nato izkoristiš trenutek njegove nepazljivosti in ga udariš po prstih. Marko je nad tema igrama preprosto preveč navdušen, povrhu vsega pa njegov udarec ni tako nedolžen, torej pomenijo razboleli prsti alarm za zaključek (moje potrpežljivosti).
Dan smo preživeli ob klepetanju tako o naših stalnih kot o začasnih domovih, z Denisom sva premlevala Traviana; zvečer pa smo si skupaj ogledali mesto.
6. dan
Moja sezona potapljanja se je šestega dokončno zaključila. Povod za to se je zgodil okrog enajste ure, ko sem se odločila skočiti s pomola z masko in cevko v roki; namenjena sem si bila še enkrat ogledati morsko dno pred popoldansko vročino. Vendar do tega ni prišlo. Prevzel me je čuden občutek, kot vedno, kadar je nekaj narobe, pa se nekako ne morem odločiti, kaj. Na ugotovitev ni bilo potrebno dolgo čakati, kaj kmalu mi je prevladal okus po krvi, prav v tem trenutku sem opazila taisto tekočino na desni dlani, s katero sem pred skokom preprečila vdor vode v nos. To ne more biti res. Saj sem vendar bila marca (17., če smo natančni)pri specialistu, ki mi je žgal zadeve v levi nosnici, ker so bile krvavitve iz nje prepogoste. S tem je bil moj problem rešen (tistih nekaj kapljic krvi po treh mescih nisem jemala preveč resno). Ampak toliko krvi. Nisem se dolgo časa poskušala prebijati proti obali, že so temnordeče kapljice začele polniti morje kot pipa, ki konkretno pušča. Nič ni pomagalo, niti izpiranje. Mama in Mira sta mi pomagale pod bližnji tuš, kjer sta mi namočili tilnik. Krvavitev se je sčasoma umirila, a sem še kljub temu potrebovala nekaj robčkov, ki sem jih prepojila.
Tega dne me je preplavilo malodušje tiste vrste, ko se zaveš, da nisi zmožen doseči nobenegih sanj v življenju zaradi raznih popohabljenj ali drugih razlogov. Pomembnost tistih, na katere se vsaj malo spoznaš, se ti pa zdi zanemarljiva. Preveč se sekiramo zaradi stvari, ki jih nimamo in te se vedno najdejo, vem. Že ko imamo vse, še v tem vedno najdemo neko luknjo (ali luknjico), če ne zaradi drugega, pa da zaposlujemo misli ali da imamo nad čim tarnati, ko sedimo ob prijatelju in kavi ali pivu. Redko boste naleteli na človeka, ki bo trdil, da mu nič ne manjka. Vendar je vse v naših glavah. To nam onemogoča, da smo srečni. Nič nam ne more pokvariti dneva, če tega ne dovolimo. Namesto, da tratimo čas s pomilovanjem samega sebe, bi morali ukrepati…ali pa na zadevo preprosto pozabiti. Vedno obstaja alternativna možnost, ki je včasih celo boljša...
A kaj, ko se je tako težko upreti samopomilovanju...
7. dan
Še vedno sem bila nekoliko poparjena, čeprav se moja občutenja ponavadi čez noč poležejo. Napisala sem sms-e s pozdravi peščici oseb, s katerimi sem še v kontaktu. Vsekakor nisem tip človeka, ki si hitro najde prijatelja in mislim, da štejem bolj kot naključje usode, da sem na takšne naletela v svojem razredu.
Časi se spreminjajo, prav tako se ljudje. In tudi naša merila se spreminjajo. Nekaterim se verjetno ne zdi vredno kdaj pa kdaj spregovoriti kakšne besede z dolgoletnim prijateljem, če ni res nujno potrebno. Konec koncev, zakaj bi? Saj imajo partnerja, kdo pa potrebuje še več navlake? Ali pa je morda čast tista, ki deluje na njih kot zaviralna sila. Zakaj bi se bratil z nekom iz [i] tretje gimnazije?! [/i] In še bi bilo možno naštevati…vedno se najde razlog. In zato sem precej premislila, komu sem poslala pozdrave.
Ko takole tuhtam, vseeno ne morem preko ideje, da sem morda sama kaj naredila narobe. Vsaj ponekod. In resnično mi je žal, da tega ne morem vsaj nadomestiti, če že ne obnoviti. Celo po tolikem času, ki je pretekel, mi ni vseeno. Upanje je prekletstvo, verjemite.
Dan se je zaključil s prijetno toplim večerom v centru mesta, kjer smo si sicer od zunaj ogledali Cocktail Club, ki me je impresioniral s svojim nekoliko temačnim izgledom, ter odšli na sladoled. Kar me je spomnilo, da sem med drugim tudi premagala svojo odvisnost od njega, saj je bil to komaj četrti v celotnih počitnicah. Včasih nisem normalno funkcionirala brez treh na dan v povprečju. Spremembe povsod! Treba se bo zresnit, polnoletnost je vsako sekundo bliže!
8. dan
Osmi dan je bog ustvaru rock, so rekli Pankrti.
Ampak ta stavek je brez večjega pomena, saj se na ta dan ni zgodilo nič neposredno povezanega z rockom, religijo ali Pankrti. Le informacija za tiste, ki slučajno tega niste vedeli.
Na današnji dan smo se peš namenili v Biograd, ki je približno
Po dvajsteminutni vožnji z vlakcem smo se ustavili pri slaščičarni ''Katarina'' (ob tem imenu so Tadeju vidno zasijale oči in stavit grem, da je takrat v mislih odjadral v šolske klopi k svoji sošolki…), kjer smo si privoščili sladoled. Bila sem presenečena nad izbiro okusov, saj so razen klasičnih imeli tudi nekoliko nevsakdanje. Kdo bi si mislil, da bela čokolada lahko dobro funkcionira z energijsko pijačo?
Seveda ne smem pozabiti omeniti pojoče-plesočih rožic. Slučajno smo šli mimo stojnice, kjer je bilo postavljenih šest približno pol metra visokih igračk na baterije, ki začnejo ob zvočnem aktiviranju veselo prepevati in plesati. Denis je to vedel in naju s Tadejem poklical k njim. Opozoril naju je, naj gledava in glasno plosknil. V hipu so se aktivirale kar tri rože in začele v en glas prepevati. Vsi trije smo se začeli smejati prizoru. Ko so starši videli prizor plesočih rož in smejočih se otrok, so še sami planili v smeh. Tudi gologlavi trgovec ni ostal resen. Ker pa seveda nismo bili sami, so se še številni mimoidoči turisti muzali ob pogledu na slovenske norce.
V apartma smo prišli izčrpani, le še sedli smo na balkon, slovesno popili radler in kar padli v posteljo.
9. dan
Zadnji polni dan v Filip i Jakovu. Zadnji večer bom sedela na balkonu, gledala modrino pred seboj in razmišljala. Koliko časa je preteklo odkar sem zanjič tako sedela in gledala. Koliko lepih in koliko grenkih stvari se je medtem zgodilo. Dve dolgi leti sta pod seboj pokopali marsikaj, in prav tako nekatere stvari obudile od mrtvih. Na nek način se mi zdi, da se je vse skupaj odvilo s svetlobno hitrostjo, ko pa pogledam z drugega zornega kota, ne morem verjeti, kako drugače so stale stvari prej tako malo časa. Sama sebe več ne prepoznam.
Nova šola, novi sošolci so spremenili večino mojega značaja. Skrajno težko je sprejeti dejstvo, da ne veljaš več za tistega čudaka, katerega meja zgovornosti ni veliko večja od nemega človeka. Ne vem, če je to dobro, a zaenkrat se še ni izkazalo kot slabo.
Za menoj je prvi poljub, slabi dve leti nazaj. Zmanjkuje mi besed, s katerimi bi to opisala, kot srečno naključje ali morda le vrsta slovesa od sošolca, v katerega sem bila od v osnovni šoli zaljubljena? Ne sprašujte me, ne vem. In zdi se mi, da niti ne želim vedeti. Tako kot tudi veliko stvari, ki so v neposredni povezavi z mojimi srčnimi zadevami, ki so žulj, po katerem si pravkar stopam. Celotna zadeva je le odpiranje ''starih ran'', katere so vse nastale po moji krivdi, med drugim zaradi mojega ponosa in strahopetnosti. To je dejstvo, brez lažnega samopomilovanja.
Spomnila sem se, da sem pred kratkim brala svoj osnovnošolski dnevnik. Kakšen razvajen nedozorel razvajen otrok sem bila! Ne zaradi hiperaktivnosti, ampak nehvaležnosti in egocentrizma. In moj stil pisanja…vsak v je zamenjal w, vsaj j je bil i ali pa y…da o vsebini napisanega ne govorimo.
Pa pokukajmo še na dobre stvari: Ogromno doživetij s prijatelji, doz smeha, pizz iz Ancore, dokazov kratke pameti, zanimivih zadev pri fiziki, napadov pri Travianu, novih poznanstev in še marsičesa je zaznamovalo ves ta čas, ogromno novih podob in idej je zapolnilo moje misli od tistega junija, ko se je odvijalo svetovno prvenstvo v nogometu …
Dve leti je resnično dolga doba, garantiram.
Zvečer sem spravila svoje življenjske potrebščine v potovalko. Nadela sem si majico, ki izraža podporo bandu Cradle of Filth, čeprav mi ni več tako zelo pri srcu, kot mi je bil včasih. Končno sem se spet oblekla po stari šegi. Zadnje dni sem bila seveda prisiljena parodirati po svetu v kratkih hlačah in majicah na naramnice v rdečem, oranžnem ali zelenem odtenku, obuta v rdeče ali črne japonke z rožicami brez make up-a. Nadvse zanimiv prizor. mislim, da ga niste ravno najbolj navajeni.
Tako smo se še zadnjič letos odpravili v mesto, v katerem je kot ponavadi vladal vrvež, muzikantje, stojnice…sklenili smo iti na manjši sprehod po nekakšnem drevoredu. Čas se je odločil kazati nekje okrog desete zvečer, ko je bila že tema. Hvala bogu za ulično razsvetljavo, čeprav šibko. Pa vendar dovolj močno, da sem ob nenadnem dvigu pogleda iz tal v polsenci ugledala mimoidočega dolgolasega in v črno oblečenega predstavnika nasprotnega spola, ki me je med hojo v nasprotno prav tako opazoval. Njegov obraz je bil napol v mraku, pogled pa ni odseval ničesar, kar bi lahko definirala. V istem hipu, kot sem ga uzrla, je tudi izginil iz mojega zornega kota. Nisem se ozrla nazaj, ker bi to ubilo vso skrivnostno situacijo, v končni fazi pa tudi zbudilo radovednost sočlanov družine. Fantom iz Jadrana, sem pomislila sama pri sebi, ko mi je tip za nekaj časa zaposlil misli. Nato sem se z ostalimi mladoletniki šla zaletavat z avtomobilčki in na zadevo skoraj docela pozabila. Pred koncem večernega izleta smo si še privoščili posladek, ki ga hrvati neradi dajejo v preveliki kvantiteti (sladoled na kepice) nato pa odsanjat še zadnje morske sanje tega leta.
10. dan
Dan odhoda se je zdel, kot bi celo vreme žalovalo za nami v takšni meri, kot smo mi za odhodom, saj se je po jasnih devetih dneh na nebu naposled prikazalo nekaj oblakov in v zraku je bilo čutiti težko soparo. Zadnji dan sva se z mamo le odločili obiskati kafe na plaži. S capuccinom in macciatom v mojem primeru nama je postregla simpatična natakarica, po mojem mnenju dijakinja. In spet smo pri materinsko-hčerinskem pogovoru, ki sestoji iz vprašanj v stilu ''Kako pa mladi dandanes gledate na…?''. Včasih jo odgovori šokirajo (zlobni nasmešek).
Po dopoldanskem obisku plaže smo se odpravili še k teti Miri na kosilo in si hkrati ogledati njen ''vikend v gorah'', kakor je sama označila svoj apartma. Tam je seveda sledila glasna debata, katero je prekinilo ropotanje, ki ga je povzročila nerodna mama s padcem iz stola.
Lepo je bilo videti in občutiti morje. Če ste moj dnevnik brale predstavnice nežnejšega spola, lahko iz izkušenj veste, da je pravi blagoslov preživeti počitnice, brez da bi na tvoja vrata potrkala tetka z Amerike. Sicer pa se je dogajalo. V glavnem vsakodnevna rutina, a ogromno časa za introspekcijo in razmišljanje, katerega produkt ni spoznanje, ki bi vodilo v depresijo. Ljudje sploh ne vemo več, kako se je za hip ustaviti in se zamisliti, vsi smo tudi na dopustu neznansko zaposleni in se nam neprestano nekam mudi. Vsak izgovor je prepričljiv, pa naj bo to kuhanje, reševanje križanke, kopanje…
Morda bi morala sama te ljudi občudovati, ker prehitro zaidem v sanjarjenje in debate sama s seboj. Ampak ne, zakaj? Življenje je tako bolj zabavno, tudi v večurni vožnji se znajdeš brez mp3 predvajalnika, ko ga hoče poslušati tečni brat, ob kakšnih prijetnih ti na poti preko Titovega mosta obraz krasi nasmešek ter hkrati komuniciraš z verjetno edinim pametnim bitjem na zemlji (s samim seboj, seveda) :P J
Pa lep dan še naprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar